Skodela iz micelija, v kateri žari topla luč žarnice, ni znanstvenofantastična ideja – je izdelek, ki dokazuje, da material, ki ga v nekaj dneh zraste gliva, lahko postane tudi predmet, ob katerem se ustavimo zaradi njegove estetike, ne le funkcionalnosti.
Micelijski kompozit ni omejen zgolj na zaščitno embalažo. Je material, ki ga je mogoče oblikovati v skoraj poljubne oblike – od tanjših plošč do masivnejših kosov – njegova površina pa nosi povsem svojevrsten, organski pečat. Vidna vlakna slame, žagovine ali konopljinega pezdirja, prepletena z nitmi micelija, ustvarijo teksturo, ki je nobena strojno oblikovana plastika ali stiropor ne more posnemati.
Prav ta lastnost odpira vrata oblikovalskim izdelkom, kot je svetilka na fotografiji: skodela iz micelija služi kot senčnik, ki žarnico obda z mehko, razpršeno svetlobo, hkrati pa s svojo teksturo in barvo pove zgodbo o materialu, iz katerega je nastala. Namesto hladnega kovinskega ali plastičnega senčnika dobimo predmet, ki je bil dobesedno zrasel – brez nafte, brez kemičnih veziv, brez energetsko potratne proizvodnje.
Zakaj je to pomembno
Ta svetilka je predvsem dokaz koncepta. Pokaže, da je micelijski kompozit lahko trden gradbeni material za izolacijo, nadomestek za usnje ali zaščitna embalaža – hkrati pa tudi surovina za dizajnerske kose, kjer je videz enako pomemben kot funkcija. Vsak kos je unikaten, saj na njegov vzorec vplivajo vrsta biomase, vrsta glive in pogoji rasti – kar pomeni, da noben izdelek ni popolnoma enak drugemu.
To razširja vprašanje: če material lahko nadomesti stiropor v paketu ali izolacijo v steni, zakaj ne bi mogel postati tudi del vsakdanjih predmetov, ki jih imamo doma? Svetilka je prvi korak v tej smeri – sledijo ji lahko druge oblike pohištva, dekorativnih elementov in uporabnih predmetov, kjer trajnost ni kompromis, temveč del zgodbe izdelka.